KINOLOŠKO
DRUŠTVO
LJUBLJANA

S prihodom novega družinskega člana, zlate prinašalke Bete, sem leta 1998 vstopila v svet kinologije; svet čudovitih ljudi, neskončno doživetij in lepih trenutkov s »pesjanarji«. Po opravljenem izpitu B, sem se pridružila enoti reševalnih  psov. Takrat se je začelo. Treningi, vaje, tabori, izpit in preizkušnje so zapolnili takrat moj še srednješolski urnik. Vzponi in padci, solze sreče in solze žalosti so me pripeljali do vzklika sreče ob prvem opravljenem izpitu. Beti me je vsakič znova presenečala, z njo sem se učila tudi jaz.

Njeno deseto svečko smo upihnili skupaj z novim izzivom – zlato prinašalko Ello. Moj zastavljen cilj je, da z malim vragcem postaneva dober reševalski team.

Svoje izkušnje delim s tečajniki v pasji mali šoli. Pomagam in svetujem jim, kako nekaj mesečno zverinico vzgojiti v prijetnega spremljevalca.

Z nabavo novega psa sem leta 1977 postal član društva Ljubljana. Rezultati dela na izpitu »B« so me popeljali v skupino za višje izpite. Zaradi tekmovalnih uspehov sem bil predlagan s strani komisije za šolanje, kot pomočnik vodje skupine in pozneje poslan na izobraževanje. Po opravljenem prvem izpitu sem vodil skupino B programa, ki je takrat ob poslušnosti še vseboval sled in obrambo. Po opravljenem naslednjem inštruktorskem izpitu za višjo stopnjo, pa sem prevzel vodenje skupine (IPO I; II; III), tudi kot marker in jo že vodim vrsto let. Ob inštruktorskem delu, pa sem v teh letih izšolal tudi svojih sedem psov, ki pa so dosegli kar nekaj vrhunskih rezultatov. Bil sem tudi nekaj SP član reprezentance. Glede na moja leta, me samo neskončna ljubezen do psov stimulira, da sem še vedno pripravljen svoje izkušnje prenašati na mlajše vodnike, željne kinološkega znanja.

Težko si predstavljam življenje brez psa, saj sem že kot otrok vedno užival ves prosti čas med kužki in se z njimi podil po prelepi naravi, ki je obdajala mojo rojstno hišo.

Trenutno, z nestrpnostjo čakam na prihod novega psa v mojo družino. Bo ( to je enajst let stara psička) pa tega prihoda sigurno prve dni ne bo najbolj vesela (ljubosumnost), po osvojitvi novosti, pa se bo ponovno pomladila in vsem bo zopet lepo.

Moje življenje s psi se je začelo zgodaj - že v 8. razredu OŠ sem dobila prvo psičko, rotvajlerko Šilo. Bila je zelo energična, vedno je želela biti v središču pozornosti in kazati kaj vse zna (ne vedno v dobrem smislu). Moji prvi koraki v svet psov z njo so bili zanimivi in poučni. Tako sem korakala naprej in vkorakala v čudoviti svet vzreje, kjer doživljaš in preživljaš nepozbne trenutke s psico in mladiči, da se ti čas kar ustavi. Vse je tako nedolžno in občudovanja vredno - skrb psice za svoje mladiče in dejstvo, da deli vse to s teboj. Odločili smo se, da bomo imeli prvo leglo in ob tem je padla tudi odločitev, da obdržimo eno psičko doma. Po skoraj 9-tih letih življenja, sta me žal obe rotvajlerki zapustili. Za sabo sta pustili ogromno praznino in željo po novem pasjem prijatelju.

Moj pogled na pse se je z izkušnjami spremenil in v želji po novih izkušnjah sem si omislila drugo pasmo  - nemško bokserko Lino. Zaradi nefleksibilnega delovnega urnika sem z njo hodila na individualne ure šolanja, kjer sem spoznala novo metodo šolanja in ugotovila, da je to tisto kar sem iskala in kar mi je všeč. Seveda brez mladičev ne gre in spet je doma ostala ena psička, Maša. Včlanila sem se v KD Ljubljana kjer aktivno sodelujem od leta 2005, najprej kot pomočnica, od 2010 pa kot inštruktorica nižje stopnje šolanja.

Ker pa pri nas ni nikoli dolgčas, smo dobili še eno pasjo prijateljico in sicer pasme Cane Corso - Cubo. Sedaj sta z Mašo nerazdružljivi pasji prijateljici in seveda moji. Veteranke Line pa žal ni več.

Zakaj psi? Zato, ker so človeku najboljši prijatelji, zato ker so pametni, inteligentni, vedno te veseli. Zato ker so izvrstni življenjski spremljevalci in vedno pripravljeni sodelovati s človekom. Zato, ker se od psov lahko veliko naučimo...

Dolgoletne izkušnje z mojimi monogimi pasjimi prijatelji so mi dale vedeti, kako potrebno je imeti psa pravilno izšolanega in socializiranega. Zato svetujem vsem, ki želite imeti lepo vzgojenega in dobrega spremljevalca ob sebi, da se vpišite v pasjo šolo, kjer vam bomo z veliko dobre volje in truda pomagali.

Sem Mateja Nolimal, inštruktor reševalnih psov. V društvu aktivno sodelujem pri šolanju reševalnih psov in pri vodenju osnovnih tečajev (mala šola in osnovna šola s pripravo na BBH).

V Kinološko društvo Ljubljana sem se včlanila leta 1999 - ob nakupu svojega prvega psa - rotweilerke Tare. Tara je danes upokojenka, skupaj pa sva uspešno poizkusili vse, kar se v reševanju da. Kup neuspehov na začetku nama je dalo znanje in izkušnje, nato pa so sledile uvrstitve v vse enote na državnem nivoju, uvrstitev v mednarodno enoto in za piko na i še udeležba na svetovnem prvenstvu.

Sedaj šolam avstralsko ovčarko Capo in upam da tudi naju čaka uspešna predvsem pa zabavna prihodnost J.

Moja kinološka pot se je začela leta 1991, ko sem dobila res čisto svojega psa z imenom Nicky. Bil je mešanec med nemškim ovčarjem in labradorcem. Kmalu se nam je pridužil še 3 mesece mlajši malamut Orry. Z Nickyjem sem obiskovala pasjo šolo in uspešno opravila takratni izpit B, kasneje pa sva začela trenirati agility. Ko sem se poslovila od Orry-ja pri 11 letih, sem ponovno začela razmišljati o novem psu, s katerim bi se lahko bolj aktivno ukvarjala z športno kinologijo. In tako je leta 2003 prišel malinois Rik. Z Rikom sem trenirala tako agility kot klasiko, vendar sem po njegovi poškodbi prenehala z aktivno športno kinologijo in danes trenirava samo še za rekreacijo. V letu 2008 se nam je pridružil še malinois Galant. V prostem času se aktivno ukvarjam s šolanjem psov, tako v tečajih, kot individualno.

Rojena leta 1978 v Mariboru, sem se s kinologijo prvič srečala pri trinajstih letih, ko sem s svojo prvo psičko Nušo vpisala v malo šolo v Kinološko društvo Tabor v Mariboru. Odkar sem se zaradi študija na Biotehnični fakulteti preselila v Ljubljano sem aktivna članica Kinološkega društva Ljubljana.

Po treh letih urjenja sebe in svoje druge psičke Goldi, sem postala inštruktorica agilityja. Kmalu za tem sem opravila strokovni izpit za vodjo skupine osnovnega šolanja in tako postala tudi inštruktorica za osnovno in malo šolo.

Trenutno se aktivno udeležujem agility tekem s psičkama Goldi in Popi, vodim tečaje na KD Ljubljana (osnovni programi šolanja ter agility tečaj), pripravljam se na strokovni izpit za agility sodnico ter šolam svojo najmlajšo psičko Eli.

Kolikor daleč v otroštvo se lahko spomnim, so me zanimale živali - predvsem psi. Prvi pes s katerimi sva, pri mojih 5 letih, postala prijatelja, je bil bokser, ki so ga imeli sosedje v bloku. V srednji šoli sem začela starše resno prepričevati o nakupu psa. Kot je to pogosto, so mi obljubili, da dobim psa, če popravim ocene. Motivacija je bila dovolj velika in starši so videli da moje navdušenje ne pojenjuje. Tri dni po sedemnajstem rojstnem dnevu sem dobila labradorca Jagota. S tem se je, leta 1987, začela moja kinološka pot.

Z Jagom sva v naslednjih letih opravila vse reševalne izpite in se tudi uvrstila v državno enoto MERP (Mobilna enota reševalnih psov). Udeleževala sva se vaj, tečajev in tekmovanj doma in v tujini ter sodelovala na iskalnih akcijah. Konec leta 1993 sem uspešno opravila izpit za inštruktorja za delo reševalnih psov. Od takrat vodim skupine vodnikov reševalnih psov v KD Ljubljana in sem mentorica novih kandidatom za inštruktorje.

Danes kot inštruktorica sodelujem na lavinskih tečajih in letnih taborih doma in v tujini. Od leta 1998 sem tudi nacionalna KZS sodnica za delo reševalnih psov.

Leta 2000 sem se morala posloviti od Jagota. Delo sem nadaljevala z labradorcem Lurjem, ki pa zaradi zdravstvenih težav ni mogel opraviti vseh reševalnih izpitov - zato pa sva se preizkusila v novi kinološki disciplin Rally Obidience. Konec leta 2005 sem postala mednarodna sodnica za delo reševalnih psov pri organizaciji IRO (Mednarodna organizacija reševalnih psov), kot tudi mednarodna FCI/KZS sodnica za delo reševalnih psov.

Leta 2008 se mi je pridužila labradorka Minny, ki nadaljuje Jagotovo in Lurovo »delo«... Od leta 2008 sem tudi inštruktorica pri organizaciji IRO in sodelujem pri tečajih in seminarjih, ki jih organizrajo.

Psi so moja radost od kar pomnim. Ker sem prvega psa dobila šele pri 11ih letih, sem bila pred tem vestna spehajalka psov sosedov, vsako poletje pa sem skrbela za prehrano in veselje psov obmorske vasi, kjer smo preživljali poletne dopuste. Z vztrajnostjo in močno željo sem pri starših prislužila prvo psičko Juno. S tibetansko terierko Hero sem v letu 2004 spoznala svet kinologije na Kinološkem društvu Ljubljana. Najprej sem se pridružila Enoti reševalnih psov, kmalu za tem pa še inštruktorskemu kadru. S Hero sem aktivna predvsem v novejši disciplini Rally obedience-a, z mlajšo zlato prinašalko Silo pa sva zelo uspešno začeli njeno kariero reševalnega psa.

Psi me spremljajo že od otroštva in ne predstavljam si življenja brez njih. Aktivno ukvarjati s kinologijo sem se začela po nesrečni smrti mojega prvega psa in dolgoletnega spremljevalca. Ta dogodek mi je dal vedeti, kako pomembno je imeti šolanega in pravilno socializiranega psa v urbanem okolju. Moja želja je pomagati vodnikom pri šolanju in razumevanju svojih psov, da bo njihovo skupno življenje bolj prijetno in da ne bodo ogrožali drugih zaradi svojega neznanja in nerazumevanja psov in pasje narave. Trenutno se posvečam vzgoji mladih psov in oblikovanju mladičem optimalno prijaznega učnega programa s poudarkom na dinamičnih vajah in trikcih.

Moja pasja spremljevalca sta Kuki (mešanec) in Lar (border collie), s katerima delam in tekmujem v agilityju, kjer dosegamo lepe rezultate, predvsem pa se noro zabavamo.

Moje ime je Robert Vidic. S psi se družim in srečujem že od kar pomnim, pa naj so to bili naši družinski psi ali pa samo sosedovi mešanci. S šolanjem sem se začel ukvarjati v letu 2003, ko sem dobil svojo prvo psičko Bibo. Začela sva kot vsi začetniki, pri vzgoji mladega psa, preskočila v osnovno šolo in se po koncu le te odločila: DA, pridružila se bova Enoti reševalnih psov v KD Ljubljana, kjer sem še sedaj aktiven član in se pripravljam za inštruktorja reševalnih psov.

Z Bibo sem opravil skoraj vse reševalske izpite, bil član Regijskih enot, član enote SIP in MERP, na žalost sem se moral zaradi nenadne bolezni od nje prezgodaj posloviti v letošnjem januarju.

V sezoni 2006, sem se pridružil Komisiji za šolanje kot pomočnik inštruktorja, v letu 2008 sem opravil izpit za inštruktorja pri KZS za Vodjo osnovnega šolanja.

V pričakovanju novega pasjega mladička se prav veselim vseh lepih trenutkov, ki ti jih lahko nudi nov pes, saj kot so mi dejali prijatelji in znanci, da se me brez psa ne morejo predstavljati.